Kot fizioterapevtka v domu starejših občanov delam dvanajst let. Večina naših stanovalcev je starejših od 80 let in mnogi ne morejo več na sprehode zunaj. Lani smo z donacijo lokalnega podjetja dobili dve napravi s pomičnim zaslonom in tako je sobno kolo postalo del naše vsakodnevne terapije.
Prvi teden ga ni hotel nihče. Stanovalci so rekli, da so prestari za kolo, in nekateri so se celo bali, da bodo padli. Pokazala sem jim, da ima sobno kolo široko sedalo, naslon za hrbet in nizko vstopno odprtino, tako da se nanj usedeš skoraj kot na stol.
Pravi preobrat je prišel, ko je sobno kolo na zaslonu začelo predvajati posnetke vožnje po Prekmurju. Posnela jih je moja nečakinja s kamero na kolesu, ko se je vozila po poljskih poteh, skozi vasi in ob Muri. Gospa Marija, ki je bila nekoč kmetica v Bakovcih, je prva sedla gor, ko je na zaslonu zagledala svojo vas.
Med vožnjo je pripovedovala, kdo je živel v kateri hiši in kje so nekoč stali stari mlini. Takrat sem razumela, da sobno kolo za te ljudi ni samo vaja za noge, temveč vožnja nazaj v mladost.
Danes imamo jutranji urnik, po katerem je sobno kolo vsakemu stanovalcu na voljo od pet do petnajst minut. V pol leta so se pri večini izboljšali ravnotežje in moč nog, dva stanovalca pa sta spet začela samostojno hoditi po hodniku.
Nečakinja je posnela že dvajset novih poti, od Goričkega do Lendave, in sobno kolo je tako postalo pravi zemljevid pokrajine. Stanovalci si zdaj sami izbirajo, kam bodo šli. Gospod Štefan vsak dan izbere pot do svoje rojstne hiše v Martjancih, in vsakič se med vožnjo nasmeji, ko vidi staro lipo pred cerkvijo.
Ko sem letos poročala direktorici o rezultatih, sem ji pokazala tudi fotografijo gospe Marije na kolesu, z nasmehom do ušes. Direktorica je takoj odobrila nakup tretje naprave. Vem, da sobno kolo ne bo pozdravilo starosti, a vsak dan vidim, kako lahko vrne iskrico v oči ljudem, ki so mislili, da so svoja potovanja že končali.