Imela sem dedka, ki je zelo rad delal z kovino.
Pri njemu res ni bil noben problem, saj je zelo rad kaj popravljal in ustvarjal.
Prav zares, če si potreboval karkoli za popravit, je moj dedi to znal naredit. Čeprav je bil po poklicu električar, mu elektroerozija tudi ni delala težav. Posledično je bilo tudi ogromno orodja doma, in spomnim se, kako je babica vedno pihala in zavijala z očmi, ker je vedno prinesel nekaj domov. Vedno je rekla, da se počuti, kot da je pri ciganih, ker je bilo pred hišo vedno cel kup šare, kljub temu da je sama v hiši vedno pridno gospodinjila in vestno skrbela za svoj vrt in zelenjavo, ter rada imela vse lepo urejeno.
A kaj ko so mojega dedka vsi dobro poznali, in vedeli, da rad ustvarja, in da mu vsak kos pride prav. Prav tako, pa so mu tudi v zahvalo, ker je uporabil svoje spretnosti, ki jih je zahtevala elektroerozija, radi tudi kaj prinesli, saj denarja ni maral sprejemati. Babi je to zelo dobro vedela in kljub svojemu nerganju, je bila še vedno vesela in ponosna na njega, saj ko je kaj potrebovala, ji je ta vedno vse zrihtal, kar si je namislila, pa tudi če je bila pri tem, tudi zanjo potrebna elektroerozija.
Pri darilih pa je bilo vedno tako, da je včasih bil kakšen kos primeren tudi bolj za žensko in bolj namenjeno njej, kot njemu.
Res sta mi bila hecna, ko sem ju takole opazovala. Po navadi je to bilo vedno v kuhinji, ko je babi kuhala kosilo. Nikoli nista povzdignila glasa drug na drugega, a na vsake toliko časa pa sta se le vseeno malček zbadala, kar pa mi je bilo res zanimivo poslušati, saj sta mi bila zelo posrečena, predvsem ker se je njuno zbadanje končalo z dedkovim širokim nasmehom, in babičinim sramežljivim pogledom.